7 korakov za lažje večerno uspavanje otroka

»Na pomoč! Ura je 22.00. Kako ukrotiti malo zverinico, ki kliče zdaj »mami«, zdaj »ati« in si izmišlja nove in nove izgovore, zakaj še ne spi?«

Roko na srce, v tem nisem noben as. Še posebej ne med tednom, ko se otrok v vrtcu sladko naspi in je osem zvečer njegova ura – čas, ko se najbolj razživi in postane zvezda večera. Malo lažje nam gre med vikendi in počitnicami, ker tekom dneva cela familija oči ohranja odprte. 

Čudežne tabletke nimam, lahko pa povem, kako se s tem spopadamo pri nas doma. Mogoče nam suneš “hack” ali dva. Postrezi si – in naj vam dobro služi. 😉

1.       Večerna rutina

Rutina je kraljica večernega uspavanja. Vsi ostali koraki so pravzaprav samo še njeni elementi, ki bi bili lahko tudi popolnoma drugačni. Važno je le, da so vsak večer enaki. Ampak rutina, ta pa je bog in batina. O čem govorim?

Ljudje pogosto tarnamo nad monotonostjo rutin. Je pa dejstvo, da nas rutina pomirja in nam daje občutek varnosti. To še posebej velja za otroke. Ko točno poznajo sosledje posameznih dogodkov, imajo občutek, da obvladujejo svoje življenje. Počutijo se varno in pomirjeno. In kdaj si za svojega otroka tega želimo bolj, kot zvečer? 😉

Pri nas gre večerna rutina približno takole:

• Skupna večerja
• Umivanje rok
• Malo guganja (imamo visečo gugalnico, ki dnevno sobo v trenutku spremeni v adrenalinski park)
• Ukvarjanje z leseno urico
• Tuširanje in umivanje zob (en starš)
• Branje pravljice in stiskanje (drug starš)
• Zvočne pravljice ali poslušanje glasbe
• Dežurstvo starša, ki je bral

Poglejva pod lupo.

2.       Skupna večerja

Kot rečeno, načeloma vsak dan večerjamo skupaj. Včasih kak mlečni riž, drugič solato, tretjič samo sadje, jogurt z napihnjenčki, mogoče kdaj celo palačinke, ipd. Bistvo je, da je to naš obred, ki hkrati naznanja začetek večera. To je čas, ko smo skupaj. 

Po večerji sledi obvezno umivanje rok. Zdaj je to ena od tistih stvari, ki jih gospodična opravi sama (o, kako paše!). Potem pa se običajno vrne v dnevno sobo in še malo poguga v viseči gugalnici. To je videti kar divje, ker se z nogami odriva od omare, kar more, da jo odnaša po celi dnevni sobi. Ampak zdi se nama, da na ta način sprošča svojo odvečno energijo. Dobra stvar. 

3.       Prestavljanje lesene urice na večer

Preden se odpravimo v kopalnico, se Vita ustavi pred svojo stensko uro. To leseno čudo verjetno poznaš.

Meni se zdi super, ker se z njeno pomočjo otrok nauči opazovati vreme, določiti letni čas, slediti dnevom v tednu, počasi začne razumeti delovanje ure in – lažje sledi delom dneva. Skratka, razvija občutek za čas. 

Običajno je treba to uro popraviti zjutraj, pa dopoldne, čez dan … kar ostane za večer, sta le še ura in drsnik, ki se pomakne iz “popoldan” na “večer”. To Vita vedno stori sama od sebe. Ko ta korak v svoji glavici obkljuka, se lahko premaknemo na naslednjo postajo.

4.       Tuširanje in umivanje zob

Dnevno se izmenjujeva:  en starš otroka stušira in mu umije zobe, drugi bere pravljico in dežura za klice na pomoč. Prvi prevzame bolj fizično delo, drugi emocionalno. Prvi prej konča in ima večer zase (juhu!). Drugi lahko bere otroške pravljice in pesmi, brez da bi izpadel čuden (kar je tudi v redu). Pustimo to, da utrujen odgovarja na 100 vprašanj, ki se v mali glavici porajajo med poslušanjem … 

Naslednji dan zamenjava, da se planeti uravnotežijo. Da se baterije napolnijo s potrpežljivostjo in energijo. Paše pa tudi izkoristiti vsak drugi večer po svoje, da človek malo zadiha, kaj dobrega prebere, posluša, pogleda.

5.       Pravljica in stiskanje

Kot sva rekli, starš, ki je tuširal in umival zobe, zdaj počiva. (Danes sem to jaz in imam čas dokončati tale zapis, ha! 🙂 )

Na sceno torej pride drugi. Vita si običajno izbere 1-2 pravljici. Jaz sem še posebej srečna, če na plano potegne debelo pesniško zbirko Anje Štefan, Bojanu pa trenutno najbolj leži Piki Jakob. Nekatere knjige so naše, druge izposojene iz knjižnice. Ko isto knjigo preberemo tretjič, naju Vita že popravlja, če kakšno besedo pomotoma prebereva ali pa samo naglasiva napačno. Zanimivo je, da pogosto sprašuje ista vprašanja iz dneva v dan. Mogoče je ugotovila, da ima na ista vprašanja vsak od naju različne odgovore, kot tudi to, da moj odgovor danes ni enak odgovoru čez en teden. 

Pozitivni učinki večernega branja so enormni.

Nekje sem prebrala, da ljudem (ne le otrokom) zgodbe pomagajo razvijati empatičnost, ker se preko njih vživljajo v knjižne junake. Bi kar rekla, da je res, ko opazujem Vito, kako si zatiska ušesa, ko na sceno prideta hudobni volk in zlobna čarovnica. 

To, da otrok preko branja razvija besedni zaklad, je tudi jasno. Hec je, da ga skupaj z otrokom razvija tudi starš. Ko otrok sprašuje: “Kaj pomeni, da so nekoga izločili iz ekipe? Kaj je to usoda? Kaj je preteklost? Kaj je olimpijada?” je treba najti sopomenke in primerno izbrati besede, ki otroku na razumljiv način povedo, za kaj gre. V praksi ni vedno enostavno, sploh ko je za tabo dolg naporen dan in ko te je lastno branje že nekoliko uspavalo …

Tretji pozitivni vidik branja z otrokom je intima. Ni lepšega kot brati v objemu in se skupaj nasmejati, kadar se staršu ob kakšni zoprni besedi zafeclja jezik. Ob zgodbah je vedno priložnost apliciranja sporočilnosti v lastno življenje in čas za vprašanja tipa: “Kako pa se ti počutiš, kadar si v takšni situaciji?“ To je čas, ki prinaša priložnost za pogovor o otrokovih strahovih in težavah, pa tudi o prijateljstvih in procesiranju prijetnih čustev. Čas, da odloži vsa svoja čustvena bremena, da lažje zaspi.

Pozitivni učinki večernega branja so zares številni in o tem morda še kdaj rečeva kakšno besedo. Za danes naj bo dovolj. 

Po branju sledi stiskanje. No, to je meni največji izziv – kadar si zadam, da bom ostala budna. Branje in odgovarjanje na vsa vprašanja me po celem dnevu utrudi, da sem samo še za na kruh namazat. In stiskanje k malemu dišečemu bitju me namaže na kruh kot mehak putrček. Vse pogosteje se pred branjem in stiskanjem tudi sama stuširam, si umijem zobe in obraz. Prevečkrat se potem samo še prestavim v spalnico. Pravzaprav je to še najbolj optimalno. V nasprotnem primeru traja in traja, da otrok zaspi, jaz pa sem sitna, ker moram dežurat za razne klice in vprašanja. 

6.       Poslušanje zvočnih pravljic ali glasbe

Po branju in stiskanju so na vrsti zvočne pravljice (Čuk na palici, Sneguljčica, Mojca Pokrajculja, Kdo je napravil Vidku srajčico, Žogica Marogica, Sapramiška, Maček Muri, Rdeča Kapica, Volk in sedem kozličkov … vse tiste klasike, ki jih poznaš iz svojega otroštva). Na Vitinem Deezer profilu smo ustvarili mapo s pravljicami, ki je bila aktualna najmanj zadnji 2 leti, in jo sproti dopolnjujemo. 

Pred nekaj meseci pa se je začela obsesija z Ledenim kraljestvom. Ustvariti smo morali novo mapo s slovenskimi in angleškimi komadi iz omenjene risanke in zdaj se non-stop posluša le to. O, kako komaj čakam, da bo ta faza minila …

Karkoli že posluša, spoznava nove besede, fraze, se vživlja v zgodbe … in kar je seveda najpomembneje: prej ali slej ob poslušanju tudi zaspi. 

7.       Dežurstvo starša, ki danes bere pravljico

Kot sem omenila, za starša, ki ta večer bere pravljico, precej naporni del še sledi, če seveda ni že zasmrčal. 

Ko že misliš, da si opravil nalogo, se izviješ iz postelje, otroka poljubiš za lahko noč, mu poveš, da ga imaš rad, nastaviš pravljico in se umakneš iz otroške sobe, se začne klicanje. Enkrat je treba lulat, drugič kakat, utrne se kakšno vprašanje in frustracija, ker se veke nočejo zapreti … Ja, med tednom imamo kar pestro, ampak – ugotovila sva, da je dnevno izmenjavanje pri uspavanju ključ do preživetja. 😉

Res je, naša rutina je kar zajetna. Žal so tisti časi, ko sva otroka ob sedmih zvečer samo položila v posteljico in je zaspal, mimo. So pa izzivi tisti, ki nas učijo in prisilijo iskati nove rešitve. Res, da je ta rutina naporna, po drugi strani pa je tudi zelo povezovalna. In običajno do najlepših stvari v življenju (ki, mimogrede, niso stvari), peljejo najbolj zavite poti …

Kako pa se vi spopadate z nespečimi otroki in dolgimi večeri? Ne dvomim v to, da imaš v rokavu vsaj en uporaben, preizkušen “hack”, s katerim si lahko poenostavimo naš proces. Prosim te, deli ga v komentarju. 🙂

Nam torej zaenkrat večerna rutina teče na opisan način. Pst, čez kakšno leto pa se slišiva, kako smo jo prilagodili uspavanju dveh. 😉