Priznam, da sem izgubila občutek za čas. Pravkar sem pogledala na koledar in opazila, da je naokrog že cel mesec, odkar smo po kletkah. Te zanima, kako se držimo pri nas?
Teden 1
Začelo se je malo kaotično. Prišel je prvi ponedeljek izolacije. Oba sva začenjala z delom od doma. Oba sva bila ves čas po malem v službi in po malem starša – vse na enkrat. V petek sva gledala bolj pisano od semaforja in jasno nama je bilo, da bo treba nekaj spremeniti.
Teden 2
Za drugi teden sva naredila plan: od 6.00 do 9.00 delaš ti, od 9.00 do 12.00 jaz, od 12.00 do 15.00 ti …
No ja, produktivnost na vseh področjih je pokala po šivih, ampak vse skupaj je bilo razvlečeno čez cel dan in na koncu sva bila spet adijo.
Teden 3
V tretjem tednu naju je pamet butnila po beticah in rekla: Oba vstanita ob 6.00 (težko je, ampak se splača, ker: kdor vstane prvi, se lahko zagrebe za ta boljši računalnik!). 🙂 Dokler je mir, naredita čim več, kar lahko. Potem se malo izmenjata in naj se Vita med 12h in 14h vsak dan nekako zamoti sama. Če je treba, zaboga – prižgita tiste risanke, da se otrok malo spočije (ker pri 3 letih gospodična doma čez dan ne zatisne več očesa).
In ujeli smo rutino. Vsak dan isti ritem dela, vsak dan kosilo in večerja na balkonu, vsak dan skupno športanje po vasi ali gozdu z obveznim prepevanjem putkam in futranjem teličkov. Tuš, pravljica, vsaj vsak drugi dan pa še klic babic …
Teden 4
A veš, da se mamo v svoji mali celici prav lepo. Še posebej zdaj, ko se je teden končal z velikonočnimi prazniki.
Ko smo pekli …
… izdelali mlinček in ga nesli k (sicer bogemu) potočku pod domačim oknom …
… nabrali rožice in mah za pirhe in poskrbeli za tematsko igro …
… vmes smo uživali na soncu in svežem zraku …
… in se, seveda, prazniku primerno, bajsali …
Ne rečem, da je ves čas lahko. Ampak: naj traja. Karantene bo enkrat konec, ampak – ta občutek povezanosti, miru … naj traja.
Pa veš, da se na vsake toliko slišim čutiti: Kako si lahko dovolim imeti lepo, ko drugi trpijo? Ne le tisti s televizije – tudi moji sorodniki. Ne bi raje naredila še česa zanje, da jim odvzamem delček žalosti?
Stvari sprejemam take, kot so …
naredim, kar lahko …
ozavestim, kar je …
živim v trenutku –
pa četudi kdaj –
srečna.
Dragi sončki,
veselim se z vami, ker uživate življenje, 🥰 hkrati pa ustvarjate krasen foto arhiv. 🔝❤
Želim vam, da traja! Ko karantena mine, se skupaj poveselimo. 🤗🥳☀️😎🍹
Pozdravček vsem. 🙋♀️🍀🌷
Hvala, Barbara. <3 Tudi vi si narišite lepe dneve! 🙂 Saj veš, valovi življenja nas prisilijo v to, da si zgradimo še bolj trdno barko! 😉
Pingback: Prvomajski prazniki: predlani v Toskani, letos doma » Little Mandala