Mislim, da sem imela 17 let. S srednjo šolo smo bili na ekskurziji v Toskani. Ne spomnim se ničesar (mogoče zaradi tekile?) – vem pa, da smo se veliko smejali. Doma sem iz digitalca prekopirala fotke na računalnik in jo prvič opazila. Svojo krivo dvojko desno zgoraj. Šokiralo me je, da se je iz poravnanega položaja (v osnovni šoli sem že nosila fiksni zobni aparat!) pomaknila nazaj in dobrodušno odstopila prostor svojim sosedom, s katerimi si je delila prostor na premajhni čeljusti. Te fotke sem si ogledala prvič in zadnjič – in se tudi zadnjič tako sproščeno smejala.

Nekoč sem nekje prebrala, da nepravilno izraščeni zobje poskrbijo za asimetrijo obraza, ki zmoti sogovorca in vzbuja občutek nezaupanja. Valda mi (občutljivi duši, kot sem) nikoli nihče ni upal pritrditi, ko sem ga vprašala, če je to res. Še najbolj boleče iskrena je bila ortodontka, ki mi je namesto pozdrava rekla “Prva stvar, ki sem jo opazila na tvojem obrazu, ko si vstopila, je ta tvoj krivi zob. A ni škoda?”

Ja, bila je škoda. Kot je bila tudi škoda, da je bila tista ortodontka – tako prekleto iskrena. Glej no – še kar nekaj let nisem imela štirih jurčkov preveč, da bi jih vrgla v luft za zobni aparat. Medtem pa je vsa ta leta njen usodni stavek mirno čepel v moji podzavesti. Občasno se je predramil in odmeval kot pobesnel. Seveda vedno takrat, ko res ne bi bilo treba.

Kar nerodno mi je priznati, da sem vsa ta leta (podobno kot Helena Blagne) za vsako fotko, če se je le dalo, pazila, da pokažem ta lepši profil. Do neke skrivenčene stopnje sem se naučila celo smejati z zaprtimi usti.

Pred enim letom pa sem šla skozi proces: Vsak večer sem si zapisovala svoje želje. Odprt in iskren nasmeh (kot podaljšek moje osebnosti) je bil redno na seznamu. Ko sem tako opazovala, kako se nasmeh iz dneva v dan in iz tedna v teden pojavlja na seznamu, si je zaslužil napredovanja iz želje v cilj in tako se je zgodba o zobnem aparatu v mojem življenju ponovila še drugič. (Če se sprašuješ, kako da sem se upala odločiti še enkrat, glede na to, da se prvič ni obneslo: Po odstranitvi fiksnega aparata bom zadaj dobila žičko, da ne bo šlo vse nazaj, kot mi je šlo pred leti.)

Nekaj obiskov različnih ortodontov, zobnih kirurgov in mojega zobozdravnika … osmice zgoraj: VEN! … osmice spodaj: VEN! … pravzaprav – ČAKAJ! – ne prvi in ne drugi kirurg si zaradi nenavadne lege korenin nista upala. Tretji si je upal, pa tokrat nisem upala jaz (Tip je bil največji ego pod soncem in ni ga bilo zoba, kot je pravil sam, ki ga on ne bi mogel izpuliti. Še preden si je pogledal zobno sliko. Pravzaprav mi je toplo svetoval, da bi mi stolkel tudi spodnjo čeljust in mi jo podaljšal, ker imam prekratko. Da o njegovem ceniku in odnosu ne govorim … ). Zaželela sem mu vse dobro, spodnji osmički in čeljust pa so si olajšalo oddahnili.

Najprej sem šla do ortodontke št. 1 (ne skrbi, tista ta iskrena se je že zdavnaj upokojila). 😉 Ortodontka št. 1 je po natančni oceni ugotovila, da bi bilo spodaj potrebno izpuliti enko. Eno enko, da se razumeva. S samo enim sprednjim zobom nekako nisem želela ostati (Kaj pa teorija o (a)simetriji obraza?), zato sem se odločila, da to ni to.

Potem sem šla do ortodontke št. 2. Bilo bi poceni, že res, ampak če ima ortodont v čakalnici mehke socialistične stole in vrti radio Antena, mu ne zaupam. Tako pač je.

V tretje gre rado in tako sem našla svojega ortodonta. In to v stavbi, kjer se urim za učiteljico joge! Če mene s čim kupiš, je to prijaznost, toplina in osebni pristop (beri: dal mi je celo osebno številko in rekel, da ga lahko pokličem tudi med vikendom, praznikom ali dopustom, če bo treba!). Klik klik, to je to. (Saj ne, da ga bom res klicala med vikendom, praznikom ali dopustom, je pa dober občutek vedeti, da bi ga lahko.) Poleg tega sem za izbranega ortodonta slišala nekaj močnih priporočil iz stroke. (Če rabiš kontakt, mi piši in z veseljem vaju povežem.) In zakaj ga ne razkrinkam, se sprašuješ? Beri dalje … 😉

Pred montažo fiksnega aparata (zgoraj in spodaj) je bilo treba zgoraj žrtvovati nekaj zob. Nenazadnje se, kot že rečeno, nesrečna dvojka samo prijazno umika sosedom, ki so jo neusmiljeno izrinili nazaj, ker ni prostora za vse. In ker je šestico levo zgoraj napadel karies, je nasrkala še ta desna šestica zgoraj. Tako sem nekaj dni preden je bila v Sloveniji razglašena pandemija novega koronavirusa, preležala v bolečinah zaradi izpuljenih šestic. Ko se je pandemija začela, so vsi objavljali fotke, kaj vse kuhajo in jejo … jaz pa sem Viti pokradla celo zalogo tistih malih kašic v vrečki za na pot.

Imela sem tudi datum, ko naj bi mi namestili aparat, ki je seveda padel v vodo. Pričakovala sem, da bom po koncu izrednih razmer še vsaj nekaj mesecev čakala na nov datum … dokler me ni 11. maja presenetil klic: “Imate čas jutri?”

Imam.” (Seveda ga nisem imela, saj sem ravno v tistem tednu garala od jutra do večera in zraven še pazila otroka. Sem si ga pa vzela.)

Naslednjega dne je lilo kot iz škafa, jaz pa sem sedela z okroglo plastiko v ustih na temno modrem ortodontskem stolu prekrižanih nog in oči, uprtih v stenske luči, in potrpežljivo čakala, da bodo vse zvezdice prilepljene na zobe. Zdi se dolgočasno – pa ni bilo niti malo …

Ko sem prišla (z masko, seveda), sem odprla vrata v čakalnico, 6x razkužila vse, kar je bilo mogoče in preventivno nisem sedla niti na edini prost stol, ki ni bil oblepljen s selotejpom. Iz ordinacije je priskakljala pacientka, ki je končala s pregledom, brez maske, nasmejana in sproščena. Hm …

“Kar naprej …” Ko sem vstopila, sta me pričakala do neprepoznavnosti zamaskirana ortodont in njegova asistentka – s ta hudimi maskami, oblečena sta bila v plastiko kot vreče za smeti. Najprej korona vprašalnik dobrodošlice, potem pa: “Prva ste, ki ji bomo po korona pavzi montirali aparat!” Počutila sem se hvaležno.

Reveža sta tako švicala pod vso tisto opremo, da sta stanje primerjala s savno. Vsa okna sta odprla na stežaj, pa še ni pomagalo … “Nekam tiho je”, je komentiral ortodont, potem pa sta ugotovila, da po ponovnem prihodu v službo (bil je njun prvi dan po korona pavzi), nista prižgala radia. Kar precej sta se lovila, videti je bilo, da začetek dela po tako dolgi pavzi zanju ni bil lahek. Enkrat vmes sta se spomnila, da moram žvrkljati peroksid zaradi korona ukrepov … Nazadnje se je asistentka zmotila še pri datumu naslednjega pregleda (25. junij – “tema dvema pa prazniki očitno res ne pomenijo veliko”, sem pomislila, a smo se kmalu zasmejali, da to ne bo šlo skozi in dobila sem drug datum).

“Nekatere po montaži fiksnega aparata čeljusti malo bolijo, drugi pa ne čutijo popolnoma ničesar … če bo treba, lahko kak lekadol vzamete …” Pa sem se samo sladko nasmehnila in komentirala, da imam visok prag bolečine in naj ga zame nikar ne skrbi. Želela sem že obnoviti svojo porodno zgodbo, pa se mi je (k sreči pravočasno) posvetilo, da ni najbolj nujno. “Kot veste sami”, je rekel.

Iz ordinacije sem od veselja skoraj poletela, seveda brez maske. V čakalnici pa je že čakala nova pacientka, z masko in vsa fina, kot sem bila tudi sama ob prihodu. V odhajanju sem ujela, da se je zanimala za fiksni aparat. Ni bila prepričana, če bi želela, da se aparat takole brezsramno vidi, zato je ortodont ponosno odprl vrata v čakalnico in me prosil, da se nasmehnem, da bo videla, da ne zgleda tako slabo. Ponosno sem se zasmejala, češ, “zobe imam še vedno krive, se pa vsaj vidi, da delam na tem“. Nekaj trenutkov me je zmedeno opazovala (aha, teorija očitno ne laže!), ko se je zavedala, da njen odziv ni najbolj prijeten zame, pa se je na silo nasmehnila in še bolj na silo izdavila “aha, super, ja”.

Doma me je šele po nekaj urah začelo bolet za znoret. Bolelo me je (ne pretiravam) tri dni. Komaj sem živela. Seveda sem imela ravno v teh treh dneh v službi dela za tri pridne, še vedno od doma, s triletnico na grbi. Kadilo se mi je iz ušes … poklicala sem ortodonta in ga vprašala, če je to normalno. “A veste, sem vam že zadnjič nameravala povedati, da sem porod tako dobro prestala, ampak tole …” Smejal se je, “Pa ne boste mi rekli, da boli bolj kot porod?!”

Nisem rekla. Sem si pa mislila, “Pri porodu se splača potrpeti.”

Bolečina je tudi po montaži fiksnega zobnega aparata četrti dan le popustila in čez kak teden nisem čutila ničesar več. Če se bo res splačalo preživeti naslednji dve leti življenja s tračnicami na zobeh, pa ti še povem. 😉

V tem trenutku čutim, da je aparat še ena od aktivacij, s pomočjo katerih se premikam naprej. Počasi a vztrajno sledim svojim ciljem. Verjameš, da bi se morala sprejemati v celoti, z vsemi svojimi nepravilnostmi? Upam, da si bom svojo staro fotografijo ogledovala pri 70-ih in si mislila, “Le zakaj sem se toliko obremenjevala s svojimi zobmi?” Danes pa sem hvaležna in zadovoljna, ker imam, kar čutim, da potrebujem v tem trenutku.

2 thoughts on “Fiksni zobni aparat pri 30+”

  1. Nika Gregorinčič

    Zdravo. Čestitke za odločitev.
    Zanima me, katerega specialista ste izbrali. Se tudi sama odločam za fiksni aparat.
    Lp, Nika

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


The reCAPTCHA verification period has expired. Please reload the page.

Košarica
Scroll to Top