Tudi takrat je bil avgust. Mislim, da smo bili ravno na prelomu tisočletja, tam nekje. Pa saj ni važno. Bilo je brezčasno.
Pripeljali smo se na morje. Našli smo svoj prostor pod soncem in si postavili šotore. Potem sta z mami verjetno spila kozarec vina in padla je ideja za nočno kopanje.
Goli v mesečini smo se vsi štirje počasi pomikali v vodo. Bil si prvi in nas spodbujal. Sem in tja si nas čisto po tvoje navihano pogledal in poškropil. Potem si prvi priplaval do boj, se usedel nanje kot ptica na vejo in začel peti. Pridružili smo se ti z Magnificovo Silvijo.
Peli smo naglas, brez pomisleka na to, kaj bi si kdo utegnil misliti o nas. Peli smo, dokler nas niso bolele glasilke in še malo dlje. Peli smo, ker smo bili srečni.
“Mesečina po tebi mi diši … “
…
Po tebi mi diši tudi morje. Veš, celega napolniš.
…
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo;
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo.
(Tone Pavček)