S sveže umitimi, še mokrimi lasmi sedim na domačem balkonu. Balkonska vrata na stežaj odprta. Muzika špila, kava diši. Moja dva sta zunaj, jaz pa potujem vase …
Potujem dve leti nazaj, ko smo jo za prvomajske popihali v Toskano. Prav spomnim se še občutka hitenja v službi in doma s pakiranjem … in, končno, občutka svobode, ko smo bili na poti.
Za pot do našega agriturizma La Terra v bližini mesteca Montepulciano smo si vzeli dva dneva, da za (takrat 1-letno) Vito ne bi bila predolga.
Spomini na te počitnice so še danes slikoviti. Pokrajina … hrana … mesteca … domačini … hrana … vino … sem že omenila HRANO? 😉
Iz prve roke smo se prepričali, da drži: Italijani znajo živeti.
Prvomajski prazniki so bili dve leti nazaj nekaj čisto drugega kot danes … še posebej za naše zahodne sosede.
Pa vendar so včasih stvari na površju drugačne kot v resnici. Vidiš: če bi ti gledala le fotke, ne bi izvedela delčka grenke resnice. Pa ti povem: ko smo zadnje jutro na naši turistični kmetiji želeli še zadnjič pogledati zajčke, jih ni bilo več. Ponoči jih je odnesla neka divja žival. Skupaj z našima gostiteljema smo bili prizadeti in zaključek naše počitniške idile je pospremil ščepec grenke začimbe …
Pa letos? Zadnji dnevi pred prazniki so bili od jutra do večera tako nabiti z delom, da sem za Vito res komaj našla kaj časa. Počutila sem se slabo, ker sem jo nehote odrivala. Sem se pa zavedala, da bodo tudi ti dnevi kmalu minili.
Kaj želim povedati? Vse se stalno spreminja. Situacije, občutki. Ozavestiti se splača, da stvari nikoli niso črno-bele, kot tudi to, da smo v vsaki situaciji sami slikarji, ki zunanjo sliko preslikavamo navznoter. Tako kot je vsaka Instagram popolnost v resnici daleč stran od popolnosti, verjamem, da v vsaki, še tako težki situaciji, lahko najdemo drobtinice nečesa, za kar smo lahko hvaležni.
Zbrala sem nekaj svojih drobtinic, da jih še bolj ozavestim …
Dan se je vmes prevesil v večer …
Sposodila si bom asociacijo moje drage učiteljice joge, Sneže Vidovič, in ti za konec dala nalogo:
- Vzemi papir, čopič in barve. (Jaz sem ta večer izbrala vodne barvice. Izberi, ker ti je ljubo in imaš pri roki.)
- Svoje občutke nariši v obliki valov. Prepusti se čopiču – ne razmišljaj in se ne obremenjuj.
- Pod valovi je globina morja. Pobarvaj jo.
Opazuj valove na gladini svojega morja in ozavesti, da se njihova oblika stalno spreminja. Zdaj pa se zazri še v globine, ki si jih narisala. Vidiš, kako mirne so? Če se umiriš, lahko slišiš njihovo tišino.
Izkoristi letošnje praznike brez hrupa za (samo)refleksijo in poslušanje. Svojega diha. Bitja svojega srca.
Verjamem, da tudi zate pride kak dan, ko se počutiš žalostno, nemočno, zaskrbljeno, odtujeno ali utrujeno. Moj nasvet: poišči drobtinice za hvaležnost, opazuj svoje valove, kako vztrajno spreminjajo svojo obliko in ozavesti svoje globine. Verjemi, da so čudovite.
PS: Čeprav izgleda sumljivo, ne gre za plačano objavo za agriturizem La Terra, niti za Joga studio Sadhana. Ju pa absolutno priporočam! 😉 Več Bojanovih slik Toskane najdeš tukaj, o tem, kako sicer preživljamo čas izolacije, pa si preberi tu. Hvala, ker me spremljaš! 😉
