Šivanje zaščitnih mask za večkratno uporabo ali (priprave na) tretji teden karantene

V teh dneh si, tako kot jaz, mogoče iz kleti privlekla svoj zaprašeni šivalni stroj. Priznam, nekaj časa mu že nisem dala priložnosti, da se izkaže. Najprej sva se morala spet malo navaditi drug na drugega. Potem pa se je le omehčal in nit je po zgledu vina v kozarcu gladko stekla po svoji poti. 😉

K sreči se je v domači omari še skrivalo nekaj zaloge blaga. Hecno, “šivilje” vedno kopičimo to svoje blago, da zaseda že tako prenatrpane omare v malih stanovanjih … ampak – če kdaj, smo hrčkarji prišli na svoj račun – zdaj. Kot bi že v času pretiranega izobilja vedeli, da ustvarjamo zalogo za hude čase. In eto, dokaz, da vse pride enkrat prav. 🙂

Pred časom sem za Vito ustvarila šotor (hja, vsaj uradno je bil njen). 😉 K sreči se je še našlo nekaj ostankov tega pisanega bombaža …

O ja, žive barve, optimistični vzorci … to se rabi! Res, da nekateri strokovnjaki dvomijo v zaščitno učinkovitost domačih mask. Če že ne drugega, nočem spregledati njihove sporočilne vrednosti.

Verjetno ni potrebno, da jo ubesedim? 🙂

Za osnovo sem upoštevala navodila UKC-ja. Spodaj je moj postopek. Če se boš šivanja še lotila in ti bo zmanjkal kak detajl, pa veš, kje me najdeš. 😉

1. Najprej sem odrezala dva pravokotnika – enega iz pisanega blaga in enega iz bolj kompaktnega belega za spodnjo plast (približno 25×15 cm za odraslo in 20×12 cm za otroško masko).

2. Pisani pravokotnik sem položila čez belega na spodnji način.

3. Na vsakem stranskem delu maske sem naredila po dve gubici, da se maska ob uporabi lepše razpre in prilagodi obrazu.

4. Zarobila sem zgornji in spodnji rob in zgoraj dodala še žičko, da se masko lahko s prsti bolj zatesni pri nosu.

5. Zarobila sem še stranska robova in dodala trakca iz raztegljivega jearseya, s katerima se masko zatakne za ušesi.

6. Vajo sem ponovila večkrat, ker ena maska ni nobena.

7. Potem pa sem vse skupaj vrgla v lonec, prekuhala in posušila.
(Nekateri potem maske še likajo, ampak, mater mu virusu … boljše zanj, da ga krop ubije, sicer ga bom jaz. 😉 Kako naj rečem, z likalnikom nisva ravno frenda.)

Mož se že heca, češ, včasih smo takole sušili modrce, zdaj bomo pa maske. Takle mamo.

Nekaj smo jih obdržali doma, druge poslali po pošti, ostale pa še čakajo na osebni razvoz.

Bo enkrat le prišel ta čas, ko bomo lahko odvrgli maske in – kakšen bo občutek?

Kako nas bo to obdobje spremenilo? In še nekaj … jih bomo končno odvrgli?

Bodi lepo, ostani zdrava. Če boš kaj šivala, pa le pokaži, kako ti je uspelo. Če ne zaradi drugega, že zato, da te bom na daleč prepoznala po maski. 😉